Ljubezenski domino

Editor Oneya Barbara Rajšel

Translator Meta Frank

Illustrator Olga Pavlenko

© Andrej Titov, 2019

© Meta Frank, translation, 2019

© Olga Pavlenko, illustrations, 2019

ISBN 978-5-4496-5517-2

Created with Ridero smart publishing system

O knjigi

Kaj naj si o svojem mentalnem zdravju misli zrel in uspešen ruski odvetnik, ki med neskončnimi počitnicami na slovenski Obali išče svoj notranji mir, ko med jutranjim tekom sreča angela v podobi pokojne zlate labradorke? In kaj lahko pričakuje od življenja, če to bitje celo spregovori in mu razodene pasjo modrost:

“Vsa zemeljska naključja so povezane verige nebesne zakonitosti, ki nas vodi do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj poseben namen. In navidezna ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ga ni treba poskušati razumeti. Ne moremo vedeti, kakšna sta naša cilj in poslanstvo.”

Ali pa njegova žena, ugledna moskovska psihoterapevtka, ki se po svoji volji odloča, ali naj se premožni in samozavestni gospodje ter nadute dame, spremenjeni v poslušne otroke, ločijo ali ostanejo skupaj; naj se pomirijo s starim sovražnikom ali svoje življenje zapišejo maščevanju? “V sodobnem svetu, kjer ljudje ne častijo več duhovnikov in svečenikov, čarodejev ali prerokov, naloge svetih oseb smo prevzeli mi, psihologi …«, ko jo obiščejo agentje nacionalne varnostne agencije?

Slovansko zasedbo v igri, odvijajočo se na slovensko-italijanski Obali, začini slovenski par, sestavljen iz dolgočasnega bančnega uslužbenca ter njegove žene, pridne turistične delavke, zgledne matere in gospodinje, ki pa svoje ‘stabilno’ duševno stanje pod masko siamske mačke vzdržuje na bakanalih neukročenih strasti s pomočjo mnogih anonimnih moških…

Pripovedi in ‘z življenjem izkušenejšim’ protagonistom se pridruži mlad italijanski par. Propadli lastnik restavracije z umrlimi sanjami in poslednjo željo po samomoru ter njegova žena, ki se spetlja s Kavkazcem, sumljivega videza in vedenja a dobrim avtomobilom, ter moža zapusti v najtežjem obdobju njegovega življenja.

Prav tako zgodbi svoje dodajo spodnje perilo in dragi italijanski čevlji s svojimi pogledi na svet ter njegovim doživljanjem, ki pa jih ne privede do ravno pričakovanega in zaželenega zaključka. “Spodnje hlačke in nedrček so dobro poznali svoj namen in bili nanj ponosni. Ali ni čudovito, če lahko spreminjaš partnersko življenje in vanj vnašaš odtenke sladke skrivnostnosti in vznemirljivih dogodivščin?”

Avtor prevprašuje pomen in namen ljubezni. “Ilona je razmišljala o tem, kako ljudje pojem ljubezni razumejo glede na lastne življenjske izkušnje. Zato je predstava o ljubezni pri vsakem posamezniku drugačna in takšna, da jo nekdo drug ne razume povsem. ‘‘Želela si razburljiva občutja, meseno strast, ki bi požgala še zadnje ostanke želja. In si tudi vse to dobila,’’ si je rekla s kislim nasmehom. Sedela je ob oknu in počasi pila vino iz steklenice.”

Tudi s pomočjo dveh, nad moškim svetom razočaranih, ljubimk avtor bralca odvede na morski izlet, ga ovije z verigo ljubezenskih potreb, strasti, hrepenenj, ljubosumja, izdaj, maščevanja… ter vrže v svet umorov in ubojev, ruske mafije in varnostnih agencij, psihologije in mističnosti, moškosti, ženskosti, lekcij in razodetij, in ne nazadnje tudi dobre hrane, podpore prijateljev in ljubeče družine, mladosti, upanja…

Spodbudi nas, da razmišljamo o življenju, v katerem sicer “je veliko vsakodnevnih težav, stresnih situacij, nerazumnega nasilja in malenkosti, ki nas živcirajo. Vendar je to naše življenje. Drugačnega ne bomo imeli.” O naših vlogah v njem: “Človeško življenje se ne giblje po idealno ravni črti. Na naši poti je veliko čudnih zavojev in zapletenih krivulj. Srečati se moramo z različnimi ljudmi, prehajati v druge realnosti, neprestano igrati nove vloge.”

Oneya B. Rajšel, prof. slov., univ. dipl. soc. kulture, avtorica romana Vlak za nebesa na zemlji

epigraf

Ljubezen je najvišji in končni cilj, h kateremu lahko stremi človek. Ljubezen je odrešenje in pot do odrešenja posameznika.

Viktor Frankl

Pasji angel

Kaj pomeni občutek popolne svobode? Da ti ni treba vstati, ko zvoni budilka, in hiteti, da pravočasno prideš, kamor moraš. Ni se treba vznemirjati glede denarja, strank, sestankov ali konferenc. Lastiš si samega sebe. Tvoje želje so kot eksotične ribice v akvariju. Z veseljem jih hraniš, občuduješ njihovo mehko gibanje in včasih svojo zbirko dopolniš z novimi neobičajnimi ribicami, sanjami.

Na takšen način je Boris razmišljal do prihoda v Slovenijo. Veselil se je mirnih dni brez utrujajočega hitenja v službo, brez urnikov in obveznosti. Končno okusiti svobodo, tišino in prisluhniti samemu sebi. In se ne meniti za izjave nekdanjih kolegov: “Kako? Takšno odlično kariero boš opustil? Prostovoljno boš zamenjal življenje odvetnika iz prestolnice za neskončne počitnice?” Boris ni odgovarjal na podobna vprašanja. Samo odšel je.

Že v prvih dneh mu je postalo jasno, da je dobil vse, o čemer je sanjal. Imel je hišo v majhnem zdraviliškem mestu na slovenski obali, vsepožirajočo tišino in blaženo brezdelje. Če je želel, se je lahko cele dneve kopal, se ob morju sprehajal s fotoaparatom ali samo pil vino in okušal odličen slovenski sir. Do dveh ponoči bi lahko gledal televizor ali visel na spletu, potem pa se zbujal šele ob dvanajstih…

Boris pa je, ne glede na vse, vstajal ob šestih zjutraj, včasih še prej kot v Moskvi. Zbujal se je povsem svež, poln utripajoče živahnosti. Da ne bi izgubil takšnega počutja, se je odločil, da bo izpolnil še eno svojo željo, ki se je zdela v prejšnjem odvetniškem življenju nemogoča. Zjutraj je začel teči.

Izkazalo se je, da je tek izredno preprosto in neverjetno prijetno početje! Vse, kar si je moral kupiti, so bile superge, in že je lahko stekel iz hiše pozdravit jutranjo zoro. Bil je zadovoljen, ko je čutil, kako se naprezajo njegove mišice in širijo pljuča zaradi svežega vetrca z morja… Tek je postal obvezen ritual, sestavni del dneva. Kmalu si je Boris omislil nekaj ustaljenih tekaških poti po stranskih uličicah, mimo urejenih hiš ter vrtov s figami in jabolki.

Med tekom se je rad ustavljal in občudoval sončni vzhod. Za nekdanjega prebivalca velemesta je bila to osupljiva predstava, zanimivejša od tistih v najbolj znanih gledališčih in muzejih. “Sploh nisem vedel, da je sonce vsak dan drugačno,” je zmedeno razmišljal. “Enkrat je krhko in razneženo kot mlado dekle, spet drugič je močno, sladko kot prezrel plod.” Še bolj ga je presenetilo morje. Boris je čutil, kako se z njim skrivno pogovarja in z gibanjem ter barvo valov napoveduje, kakšen dan prihaja; zadušljiv in dolgočasen ali pa lahkoten in poln skrivnostne slutnje radosti.

Nekoč, ko je Boris kot po navadi gledal morje, je za seboj zaslišal besede.

– Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, – je rekel tih glas.

Trznil je in pogledal naokoli. Nikogar ni bilo, le veter je majal grmiče brškina z močnimi rozastimi cvetovi.

“Verjetno se mi je le zazdelo,” je pomislil in se nasmehnil.

– Ni se ti samo zazdelo, – je isti glas zazvenel znova, – poglej še enkrat navzdol!

Ozrl se je na ovinkasto potko, ki je vodila po skali, in zagledal rumenozlato labradorko. Z ostrim pogledom je zrla vanj.

– A si ti tista, ki bi se rada pogovarjala? – je v šoku vprašal Boris.

Kar se je dogajalo, je bilo podobno izseku iz surrealističnega filma. Odrasel, psihično zdrav, razumen moški se resnično pogovarja s psom! To se ne more dogajati. Kaj je to? Sanje, prehod v paralelno stvarnost ali halucinacije zaradi kakšnih tukajšnjih rastlin?

– To sem jaz, – je dobil nazaj odgovor. – Se me ne spomniš, gospodar? Mar sem se tako močno spremenila? Ti si točno takšen, kakršen si bil!

Sedaj je Boris povsem doumel. Z njim se je pogovarjala njegova nekdanja psica, zlata labradorka Almeka, ki jo je moral pred desetimi leti s solzami v očeh vrniti vzreditelju. In še dolgo po tem so bili spomini na Almeko zelo boleči.

– Almeka, moj bog, si to res ti? Tukaj, tisoče kilometrov stran od Rusije? – je z drhtečim glasom vprašal Boris. – In povrhu še govoriš? Ali sem zblaznel?

– Ne, vse je v redu s teboj, – ga je pomirila Almeka. – Tudi sama sem bila zelo presenečena, ko sem te včeraj videla na jutranjem teku. Cel dan sem razmišljala, ali naj pristopim k tebi in te ogovorim, nato pa sem se posvetovala s svojimi tovariši ter dobila dovoljenje za kratek pogovor. Sam lahko razumeš, da situacija ni običajna, ampak, iskreno povedano… pogrešam te, gospodar.

Psica je hitro pomigala z repom in glavo nagnila postrani, ravno tako kot je to delala, ko je Borisa pričakala po delu. Njene rjave oči so bile polne iskrene ljubezni, ki jo lahko pokažejo le psi in majhni otroci.

Ne da bi hotel, je Boris občutil boleč sram in žalost. Čustva so ga prepričala v to, da ne spi in da se mu ni zmešalo.

– Seveda ti moram še vse pojasniti, – je nadaljevala Almeka. – Ali se spomniš tiste grozne nesreče, zaradi katere sva morala narazen? Tisto poletno soboto, ko si se peljal na vikend k prijateljem in si se zaletel…

Boris je, seveda, vedel. Družba pijanih, mladih ljudi je svoj avtomobil nenadoma obrnila na za to prepovedanem mestu. Boris se je z vso hitrostjo zaletel vanje. Almeka je sedela na zadnjem sedežu in ni bila poškodovana, medtem ko je njen gospodar utrpel več zlomov. Skoraj štiri mesece je moral ostati v bolnišnici, preden so se pričela celiti vratna vretenca, lopatica in ključnica.

Ko je pozneje večkrat analiziral nesrečo, je vedno prišel do zaključka, da je ni mogel preprečiti. Sreča je bila, da je sploh preživel. Če bi se delček vretenca namestil nekaj milimetrov naprej, so mu dejali zdravniki, bi ga čakala gotova smrt. Kot da bi brala njegove misli, je Almeka rekla:

– V trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, – Almeka je dvignila pogled in z gobcem pokazala navzgor, – me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

Almeka se je usedla na potko, ne da bi odvrnila pogled od svojega gospodarja, in nadaljevala:

– Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem in umrem nekje daleč od doma. Pa si me sam vrnil vzreditelju, ker ves polomljen nisi mogel skrbeti zame.

Boris je prikimal. Spomnil se je, da je, takoj ko je prišel k zavesti, prosil zdravnika, naj pokliče vzreditelja. Slednji ga je sicer poslušal, vendar se ni takoj strinjal s tem, da bi Almeko vzel nazaj. Celo v bolnišnico je prišel, veliko časa stal pri Borisovi postelji in ga prepričeval:

– Pa saj imate ženo, otroke… A ne morejo oni poskrbeti za psa? Nenazadnje lahko najamete nekoga, ki se bo z njim sprehajal!

Vzreditelj je bil nedružaben starejši moški, ki se je privadil na sporazumevanje z živalmi, pogovori z ljudmi pa mu niso šli od rok. Boris je razumel, da se za njegovimi nerodnimi besedami skriva nekoristoljubna ljubezen do živali.

– Almeka je čudovita žival. Lepa, zdrava in z odličnim rodovnikom. Brez težav ji bom našel nove lastnike, vendar morate vedeti, da odrasel pes težko prenese ločitev od gospodarja. To je približno tako, kot če bi oddali svojega otroka v sirotišnico.

Takrat so Borisov obraz zalile solze, ki si jih zaradi medicinskih pripomočkov, ki so skrbeli za zdravljenje polomljene ključnice, ni mogel obrisati.

– Razumem, – je Boris s težavo izgovoril, – vendar enostavno ne morem…

Ko se je Boris spominjal, je v grlu začutil cmok. Obrnil se je stran, da Almeka ne bi opazila njegovih vlažnih oči. Ampak ona je mirno nadaljevala:

– Ne bodi žalosten! Ni mi bilo slabo. Po dveh dneh me ni bilo več, čutila nisem nikakršnih bolečin. Prijazen vzreditelj je rekel, da sem umrla zaradi žalosti, ker te nisem več imela. Tako zdaj delam kot pasji angel. Nihče me ne more videti, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna.

Boris je občutil slabost in sedel na ploščat kamen, ki je ležal na potki. Almeka se mu je približala in se usedla k njegovim nogam.

– Zahvaljujoč vzornemu obnašanju in uspešnemu delu sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, – pes si je hitro ogledal okolico.

– In kaj tukaj počneš? – je s težavo vprašal Boris.

– Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? – je vprašala Almeka in privzdignila svoje nagajive majhne obrvi. – Tudi živali jih imajo. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi!

– Drži, – je odsotno potrdil Boris.

– In še mačkam je treba pomagati, četudi so nesramne, – se je namrščila psica. – Povsod hodijo, tako so predrzne! Dela imam veliko, tukajšnji pasji angeli niso zanesljivi, nikamor se jim ne mudi, vse delajo počasi, zelo počasi!

Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil, tako kot to počnejo ljudje.

– Dolgujem ti svoje življenje, – je tiho rekel.

– To je neumnost. Mi, vsa živeča bitja, svoje življenje dolgujemo le Njemu, – je Almeka znova povzdignila nos. – Pustili so te tu, kar pomeni, da zate obstaja načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, gospodar.

– Kakšnega poslanstva? Ti veš, za kaj gre? – je hitro vprašal. – Zadnja leta imam občutek, da ne živim svojega življenja… Vse počnem narobe, ne po lastnih željah…

Labradorka je zmajala z glavo, njena viseča ušesa so se privzdignila in Boris si je zaželel, da bi jo pobožal. Ni si upal iztegniti roke, njene oči pa so ostale filozofsko zamišljene.

– Ne, ne vem, gospodar! Vsa zemeljska naključja so namreč povezane verige nebesne zakonitosti, ki nas vodi do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj poseben namen. In navidezna ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ga ni treba poskušati razumeti. Ne moremo vedeti, kakšna sta naša cilj in poslanstvo. Lahko poskusimo le živeti in povzročati čim manj zla. Živeti ljubezen. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil!

– Ti bolje vidiš, – je Boris resno začel. – Mislim, da nisem nič slabega počel. Pomagal sem ljudem, sicer tako kot je to zahtevala služba, vendar sem se trudil! Veliko nedolžnih sem rešil pred zaporom! In veš, Almeka, nikoli nisem zagovarjal serijskih morilcev in spolnih sprevržencev… ne glede na ponujen denar…

Borisov pogled, ki je zmedeno opazoval morje, je naenkrat med turkiznimi valovi prestregel belo piko. Velik galeb se je osredotočeno približeval obali in se nagnil kot letalo, ki se v boju obrača. Almeka se je obrnila k ptici, hitro prikimala in ponovno pogledala Borisa.

– No, prišlo je šefovo sporočilo, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji ne zmorejo vsega dela! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja, in vezalko si, prosim, zaveži!

Psica je poskočila in po potki odhitela k morju, beli galeb pa je že jadral visoko nad valovi. Nekaj sekund ju je Boris še lahko spremljal, potem pa sta se obe živali zlili z zlatim sijem prihajajočega dneva. Sonce je po morju razsipavalo milijone plešočih iskric. Kot začaran je opazoval igro svetlobe in razmišljal, kaj naj bi pomenilo njegovo videnje pasjega angela.

Tudi vsevedno morje ni imelo odgovora. Boris se je sklonil, si zavezal vezalko in umirjeno stekel proti domu.

Kratko življenje ženskega perila

– In kupi mi kaj lepega, seksi! – je svojega moža igrivo dražila Ilona.

Zakonca sta si omislila kratke jesenske počitnice v Milanu. Mesto je pelo preko tisočerih zvoncev na kolesih, sladko dišalo po sveži kavi in se bleščalo v razkošnih izložbah. Ilona je uživala v sprehodih po trgu pred gledališčem La Scala, ob kanalu reke Naviglio Grande in po trgovinskem centru Vittoria Emanuella. Postavna, z belimi zobmi in dolgimi kostanjevimi lasmi je Ilona z zadovoljstvom pritegovala poglede italijanskih moških. Ko se je sprehajala, oprta na moža, si je v odgovor mimoidočim lahko privoščila zgolj prikrite nasmehe in skrivnostno igro trepalnic.

“Nič hudega,” si je z nasmehom govorila. “Se bom že uspela maščevati!” Vedela je, da jo mož še vedno ljubi tako močno, kot jo je prva leta po poroki. Ilonina čustva pa so že zdavnaj izpuhtela. Mož je bil zelo zaseden s svojo službo in ji ni posvečal veliko pozornosti. Če sta si že privoščila dopust v dvoje, so bili takšni dnevi zelo predvidljivi in dolgočasni. V Moskvi je imela ljubimca, ki je v vseh pogledih prekašal njenega zakonskega partnerja; bil je brezskrben, strasten in radoživ.

Ko je moža prosila za seksi darilo, Ilona ni imela niti najmanjšega namena, da bi mu pripravila morebitno romantično presenečenje. Šlo je za prefinjeno maščevanje. Naj ji mož kupi spodnje perilo, ona pa se bo v njem kazala svojemu ljubimcu! Tako se bo maščevala za zapostavljena čustva in za redke ter enolične skupne noči.

Ilona se je počutila izredno užaljeno, ko se je spominjala, kako je ob večerih in vikendih sedela sama doma. Njen soprog je ves čas namenil svoji dragoceni službi, vračal se je ponoči in bil vedno utrujen, nepozoren ali živčen. Takrat je bila Ilona veliko mlajša in naivnejša. Močno ga je ljubila in nikoli ni verjela, da ga bo kdaj prevarala. Ampak čas je mineval in odnosi so se ohladili. Ilonin mož ni vedel, s čim se ukvarja njegova žena, s kom se druži, niso ga zanimali njeni uspehi na delu in pozneje ni niti opazil, da ga vara.

Ilona si je za obisk izbrala zelo drago trgovino znane blagovne znamke. Perilo v njej je bilo tanko kot niti pajčevine in okrašeno s čudovitimi čipkami. Že na pogled je prebudilo drzne, erotične želje. Izgledalo je, da bodo nedrčki, ki so domovali v stekleni izložbi, kmalu zatrepetali zaradi gibanja živahnih ženskih prsi. Oprijeti bodiji so spominjali na lenobne lepotice s plaž, pasovi za nogavice pa so klicali po čipkastih podvezicah. Nežne spodnje hlačke s seksi izrezi so povzročale, da so moški zardeli, iz žensk pa so izvabljale pritajene nasmehe.

Ne da bi posumil na njen pretkan načrt, si je Ilonin mož dolgo ogledoval izložbe in z ženo izbiral kroj in barvo perila. Všeč so mu bile izrazite barve, koralna in višnjeva. Viktorju, njenemu ljubljenemu moškemu, pa je bila všeč bela, barva nežnosti in čistosti. Zdelo se ji je, da jo Viktor bolje razume. Ilona se je rada poistovetila z nečim bolj vzvišenim in krhkim. Pred ljudmi se je, seveda, treba pretvarjati. In, ali ne bi moral mož, ki naj bi ji bil najbližji, čutiti njeno dušo?

“Če ne razume, naj igra vlogo jelena z velikimi rogovi, ki bo vse plačal!” si je rekla Ilona in si predstavljala, kako se bodo zasvetile oči ljubimcu, ko jo bo videl v erotičnem perilu.

Končno je bilo perilo izbrano. Snežno bel komplet so sneli z lutke v izložbi in položili v čudovito škatlo. Niti prodajalec niti kupci niso slišali rahlega šepetanja čipkastih hlačk in elegantnega balconette modrčka, ki je prihajalo iz škatle.

– Oh, kako srečne smo! Tako lepa ženska nas je kupila! – so vzkliknile čipkaste hlačke.

– Ni nas kupila ženska, ampak njen mož, – je nasprotoval modrček, ki ni poznal pravega razloga za nakup. – Že na prvi pogled je jasno, da se strastno ljubita.

– Naredile bomo vse, da se bo njun odnos ponovno zaiskril! – so rekle spodnje hlačke. – Obožujemo ljubezenske igre med zakoncema! On bo čustven in pozoren. Nežno nas bo pobožal in nas nestrpno slekel…

– Ampak nežno! A ste videle našo ceno? – se je nedrček nasmehnil. – Mislim, da nas bodo nosili samo za praznike. Pripravljen sem to družino narediti še srečnejšo! Že čutim neverjetno povečanje energije!

Spodnje hlačke in nedrček so dobro poznali svoj namen in bili nanj ponosni. Ali ni čudovito, če lahko spreminjaš partnersko življenje in vanj vnašaš odtenke sladke skrivnostnosti in vznemirljivih dogodivščin? Žensko v čudovitem negližeju bo soprog zasul z goro komplimentov in del tega občudovanja bo namenjen tudi razkošnemu perilu.

Zvečer je Ilona sama odletela domov. Njen mož je moral ostati, saj je, tako kot vedno, svoj dopust izkoristil tudi za reševanje poslovnih zadev. Ko se je pripravljala za potovanje, si je nadela novo darilo. Viktor jo bo pričakal na letališču in odpravila se bosta v hotel, kjer se bo lahko pokazala v vsej svoji lepoti. Nedrček bo poudaril njene zapeljive prsi, ki so še vedno visoke in čvrste, čipkasti rob hlačk pa njeno zagorelo barvo, ki jo je pridobila v najboljših moskovskih solarijih.

Ilona mu bo dovolila, da ji bo slekel bluzo in krilo, uživala bo ob gledanju v njegove bleščeče oči, ko bo videl njeno izzivalno perilo. Potem se bo pred njim obrnila, tako kot to počne pred ogledalom, in rekla:

– Dragi, to je darilo zate od mojega možička!

V strastnem objemu bosta padla na široko, hotelsko posteljo in se do naslednjega dne poljubljala, si izkazovala nežnosti, se erotično božala in nagajivo šalila…

– Kako je srečna! – so šepetaje nadaljevale hlačke.

– Ja, kar žari! – se je strinjal nedrček, – zdaj moramo zgledno opraviti našo nalogo. Najpomembneje je, da je lastnica zadovoljna!

Na letališču je Ilono pričakal Viktor. Podaril ji je majhen šopek belih vrtnic, ki so že nekoliko ovenele zaradi zadušljivega zraka na letališču. Hitro jo je poljubil in jo pospremil do avta.

– Tako sem te pogrešal, neizmerno si te želim! – je Viktor vznemirljivo šepetal v Ilonino uho.

Tem banalnim besedam se ni bilo moč upreti. Ilona je počasi zaprla oči in si znova predstavljala hotel, svoj privlačen odsev v ogromnem ogledalu, veliko posteljo, na katero pada rdeča svetloba svetilke.

Na velikem parkirišču ni bilo mnogo vozil, niti žive duše ni bilo videti. Viktorjev avtomobil je bil parkiran v kotu, skrit v modro vijolični temi. Ilonine roke ni izpustil iz svojih toplih dlani, neprestano jo je poljubljal in šepetal:

– Oprosti, draga moja, zelo malo časa imam… samo eno urico, saj vendar hočeš svojega medvedka?

Njegovi prsti so nestrpno odpenjali gumbe Ilonine bluze, ustnice so željno zlezle po vratu k čipkastemu naborku novega nedrčka. Istočasno je Viktor prijel za ročico in spustil voznikov sedež. Ko je Ilona pod bluzo začutila ljubimčeve roke, mu je poskušala dopovedati:

– Viki, v avtu ni v redu in ravno sem z letala.

– Ja, vem, – je odgovoril, vendar ni prekinil svojega grobega božanja. – Letalski leti me vedno vznemirijo, deklica! Pa tebe?

Ilonino telo je avtomatično odgovarjalo na moške dotike. Njena stegna so se rahlo tresla, kar je Viktorja še podžgalo. Želja, da si jo takoj vzame, ga je popolnoma prevzela. Vzel si jo bo točno tu, v tesnem avtu, dišečem po limoninem osvežilcu zraka.

– Samo tega ne! Prosim, bodite previdnejši, – so zastokale hlačke, ki jih je skrbelo za snežno bele čipke.

– Vedel sem! Vse ne more iti kot po maslu, – je zamrmral modrček ter se bal, kaj se bo zgodilo z naramnicami in zadrgo.

Vnet ljubimec je z mrzlično naglico pričel slačiti Ilono. Najprej se mu je poskušala upirati, vendar ne posebej močno. Njen šibak odpor je moška strast hitro zatrla. Hrsknila je zadrga na modrčku in skorajda neslišno so se raztrgale čipke na hlačkah. V temnem avtu ni Viktor niti opazil čudovitega spodnjega perila. Zaradi ljubezenskega napora se je upognil tudi sedež. Skozi okna avtomobila je bilo opaziti oddaljene luči avtobusa.

– Joj, Viktor, danes si se obnašal kot kak divjak! – je med kratkim smehom rekla Ilona in si popravila razmršene lase.

Posmejal se je. Bil je zadovoljen s takšnim komplimentom:

– Tako zelo sem se dolgočasil, princesa!

Ilono je poljubil na lice in jo odpeljal domov. Začel se je nov dan. Sonce se je povzpelo nad strehe moskovskih nebotičnikov in rožnato oblivalo cesto. Igra svetlobe je preko odbleskov od neštetih oken želela doseči notranjost avta. Prečudovit sončni vzhod pa ni napovedoval ničesar dobrega radoživim hlačkam in nezadovoljnemu modrčku. Njihova slava je zamrla, ne da bi sijala vsaj eno noč.

Hlačke z dragoceno čipko so se valjale na avtomobilski preprogi. Bile so raztrgane in umazane. Čez nekaj ur bo Viktor svojo mlado ženo odpeljal v porodnišnico. Ko se bo zaradi popadkov sklonila, bo pod zadnjim sedežem zagledala tuje ženske hlačke in takoj dojela, od kod so se vzele. Njena bolečina se bo podvojila in se zlila z nevzdržno muko ljubosumja.