Ljubezenski domino

Napaka

Zaradi vznemirljivih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako drastično spremenila. Ilona se je namreč začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami.

– Kaj te briga! – mu je hladno odgovarjala, ko jo je nedolžno spraševal, kako se počuti. – Od kdaj pa se zanimaš zame?

– Kaj pa govoriš, draga? – se je čudil. – Zdi se mi, da sem vedno…

– Vedno si me puščal samo. Vedno si bil zaposlen s svojim delom. Vedno si prišel domov samo zato, da si lahko nekje prespal, – je ravnodušno naštevala Ilona. – Dovolj je, Boris! Pozno je za to, da bi iz sebe sedaj naredil ljubečega moža.

Boris je poskušal ugovarjati, vendar je njegova ostra retorika sicer izkušenega odvetnika naletela na sarkastične nasmehe in sovražne Ilonine poglede.

– Mi hočeš dopovedati, da me nisi pustil same v hotelu, ko sva bila v Sočiju? Na moj rojstni dan? Imela sem petintrideset let! Sama sem sedela za pripravljeno mizo kot kakšen bedak, sram me je bilo pred natakarji! Ti si pa enostavno zamudil na letalo!

– Draga, že stokrat sem ti pojasnil! Zadržal sem se zaradi pomembnega postopka…

– Seveda, zaradi postopka, povezanega s kakšno estradnico. Vsi znanci so mi govorili, da spiš z njo.

– O, moj bog, nič nisem imel z njo! In zakaj spet pogrevaš stvari, ki so se zgodile pred desetimi leti?

Ilona je pričela z naštevanjem Borisovih umazanih dejanj: ni je pospremil iz porodnišnice, ko je rodila njunega drugega sina, v London je odletel ravno na dan, ko je prejela pomembno nagrado za svoje strokovno delo, vzrediteljem je vrnil psa, ki so ga imeli štiri leta.

Zaradi teh neprijetnih spominov se je par pogosto prepiral, po več dni nista govorila. Delo mu je pomagalo, da je vsaj začasno pozabil na družinske razprtije. Boris je bil uspešen moskovski odvetnik. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, o katerih se je glasno razpravljalo na televiziji in spletu. V dvajsetih letih je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici in jih spretno uporabljal. Na svojem bančnem računu je imel precej denarja. Nekaj ga je vložil v perspektivne poslovne projekte in lahko bi živel, ne da bi delal.

Vendar si brez svojega ljubega dela ni predstavljal življenja. Vsak dan, napolnjen z množico sestankov, presenetljivimi preobrati človeških usod, potovanji, novimi vtisi… Kako naj bi shajal brez tega? Poleg tega se je čutil dolžnega, da pomaga ljudem. Tega sicer ne bi nikomur priznal, a samega sebe je imel za nekakšnega upravljalca usod. Stranke so mu zaupale najgloblje skrivnosti, rotile so ga za pomoč in zares je reševal človeška življenja!

Pred približno petimi leti je svoje misli zaupal Iloni. Pogledala ga je s svojimi globokimi, pronicljivimi očmi in tiho rekla:

– Ne nakoplji si preveč, Boris! Mogoče ne boš zdržal.

Zgodilo se je natanko to, kar je napovedala žena. S časom je postajal strašansko utrujen. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval in bral zadeve strank, a pri tem ni razumel ničesar. Začelo se mu je celo dozdevati, da je odvetniško delo nesmiselno.

“Delam kot konj, brez počitka in zabave. Pokvaril sem odnose z ženo. Niti opazil nisem, kdaj so zrasli moji otroci. In čemu vse to? Da bi pomagal zločincem in jih rešil kazni?” je otožno razmišljal Boris.

Dojel je, da bo moral pustiti službo. Mogoče samo začasno, za kakšnih pet let, dokler si ne zbistri misli in se njegova duša ne očisti vse nabrane umazanije. Odločil se je, da bo odpotoval v majhno deželo ob morski obali, ki prinaša mir. Izbral je Slovenijo. Z Ilono sta tu večkrat preživljala dopust in Borisu je bila zelo všeč avra tihe miline, ki ovija slovensko obalo. Kupil je prijetno hišo z majhnim vrtom in zaživel tako, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.

Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in, seveda, srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami, čeprav je možu in vsem znancem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako nečloveško in pustiti mame same. Boris je moral njeno odločitev sprejeti, vedel je, da si ne bo premislila, tudi če bi to zahteval.

“Zakaj pa bi sploh morala pustiti tukajšnje življenje?” je grenko razmišljal Boris. “Jaz sem tisti, ki potrebuje odmor, ona uživa v Moskvi.”

Upal je, da se bo Ilona čez čas preselila k njemu. Ne glede na nesoglasja, je do nje še vedno gojil topla čustva. In ko je sam ostal v Sloveniji, jo je zelo pogrešal. Obiskovala ga je enkrat na mesec in ostala par tednov. Spala sta skupaj, tako kot sta to počela prej. Seks je postal celo zanimivejši, verjetno zato, ker Borisa niso več obremenjevale težave v službi.

Na obiskih se je Ilona obnašala zelo čudno, bila je odtujena, želela je biti sama, o sebi ni pripovedovala. Videti je bilo, da se na tem koščku raja dolgočasi in prihaja zgolj, ker misli, da je to dolžna delati.

Žena je bila že na plaži, ko se je Boris prebudil. Plavala je do izčrpanosti, nato pa na slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinesel zajtrk, ki ga je sam pripravil; topel sendvič, kavo in sveže iztisnjen sok.

– O, hvala, dragi, – je govorila Ilona z nežnim glasom.

Pri zajtrku se skorajda nista pogovarjala. Samo jedla sta, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je po navadi odpravil s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona pa se je usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Naročila sta steklenico terana, znan slovenski sir, golaž v loncu ali rižoto s škampi. Ob takšnih večerih je Ilona izgledala mirna, njene oči so se mehko in ljubeče svetile. Drugim sta se verjetno zdela kot enoten in ljubeč par. Na poti domov Ilona ni veliko govorila, bila je zamišljena, vendar ga v postelji ni zavračala in je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih, najbolj srečnih letih po poroki.

Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnega koli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. “Le kaj ji je?” se je obupano spraševal. “Mogoče pa je tudi ona utrujena od dela? Mogoče je bolna? Ampak zakaj mi nič ne pove?”

Pojasnilo za Ilonino neobičajno obnašanje je prišlo kmalu. Ponoči se je Boris prebudil zaradi hrupa, ki je prihajal od zunaj. Vstal je, prižgal luči in odšel na teraso. Na plaži sta se preganjali dve mački in močno zavijali. Boris je vanju vrgel pest peska in ju pregnal. Nebo je bilo še povsem črno, zdelo se mu je, da mora biti približno dve ponoči. Vrnil se je v hišo, si umil roke in tiho, da ne bi prebudil žene, vstopil v spalnico. Ilona je trdno spala, njen telefon na nočni omarici pa se je svetlikal. Očitno je prejela sporočilo.

Nikoli ni pregledoval ženinega telefona, takšno dejanje je imel za nemoralno. Zdaj pa ga je prijel, da prekine nadležno svetlobo in lahko zaspi.

“Nekomu je tako dolgčas, da pošilja sporočila sredi noči!” je jezno pomislil Boris.

Mislil je, da Iloni piše katera izmed njenih prijateljic, ki se je nalila s šampanjcem na še eni zabavi. Ob besedilu sporočila pa ga je stisnilo pri srcu, ki je nato pričelo biti z dvojno hitrostjo.

“Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

S tresočimi rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Želja po spanju je izpuhtela, v glavi pa so mu kot roj poblaznelih čebel brenčale grozne misli: “To je ljubimec… Ilona ima ljubimca! Moram preveriti telefon, če so v njem tudi druga sporočila… najprej moram ugotoviti geslo!”

Boris je geslo uganil v prvem poskusu – Ilonin datum rojstva. Z okamenelimi prsti je pritisnil na ikono s sporočili. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi in dogovori o zmenkih v znani savni Berloga. Dvomov ni bilo več, njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal, ga je brez sramu varala.

Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje njenega razpoloženja in čudno odtujenost. Vedno je mislila na drugega, na tistega, ki ji je pošiljal sporočila. Z njim je sicer spala, predstavljala pa si je drugega… Ob tej misli mu je postalo slabo, usedel se je na tla in se s čelom naslonil na hladen umivalnik.

Strupeno čebelje brenčanje ni prenehalo: “Seveda, saj sva že dvajset let skupaj… dolgočasno življenje, same navade… Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico… Ampak zdaj se ne morem ločiti! Kako naj sam ostanem v tujini? Svoje ljubljene ženske ne bom prepustil nekemu ničvrednežu!”

Vzdrgetal je in se znova posvetil telefonu. Kdo je njegov tekmec? Pregledovanje kontaktov in sporočil je obrodilo sadove. Valerij. Boris je tiho odšel v dnevno sobo in ob šibki svetlobi, ki jo je oddajal telefon, v beležko prepisal številko. “Temu pankrtu je ime Valerij… Kaj naj naredim s tabo, Valerij?

Borisu je bilo jasno, da je o spanju škoda sanjati. Odšel je v kuhinjo, iz hladilnika vzel odprto steklenico vina in jo stoje skoraj polovico popil, vendar ga tudi to ni moglo dokončno pomiriti. Nekoliko je sicer oslabilo peneči se bes, ampak Boris ni našel miru. Vrnil se je v spalnico in legel poleg speče žene. Dolgo ni mogel zaspati, v vročičnih mislih se je odvijalo na tisoče načrtov maščevanja.

Odločil se je, da Ilone ne bo zasliševal, ji karkoli očital ali jo krivil. Niti posumiti ne sme o tem, da on vse ve. “Uničil bom tega človeka, pa kdorkoli že je,” je razmišljal skozi stisnjene zobe. “Preprosto, pokončal ga bom, da ga Ilona ne bo mogla nikoli več videti.” Izmučen od bolečih misli je zaspal šele, ko se je nebo v oknu obarvalo rožnato.

– Nisem te hotela buditi! – se je nasmehnila Ilona, ko je ob dvanajstih prišel na plažo. – Mislila sem si, da si ponoči slabo spal.

– Saj sem res, – je mrko odgovoril Boris, si slekel kratko majico in se vrgel v morje.

Mrzla voda je odplaknila glavobol, obup pa je še ostal. Ilone ni mogel gledati, ni želel jesti, ni hotel piti kave. Počakal je, da je odšla v trgovino, vzel telefon in poklical starega prijatelja, ki je imel pomembno mesto v moskovski policiji. Že čez uro mu je slednji poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke, ki se je skrival pod imenom Valerij T. Ko je Boris preučil poslano, je bil šokiran, še bolj kot je bil ponoči, ko je odkril nesrečno sporočilo.

Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, svetoval mu je, kakšen material naj kupi, in celo sam opravil nakup zanj. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi je bil vedno miren in redkobeseden.

“Iloni so bili vedno všeč takšni moški,” je obupano in jezno razmišljal Boris. “Vedno je govorila, da ima raje starejše moške… Valerij pa je povsem brez vesti! Izkoristil je to, da nisem v Rusiji, in se spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido!”

Ljubosumje je bilo tako močno, da je pozabil na to, kako ponosen je na svoje odvetniško poslanstvo, kakšen pravičnik je. Tolikokrat je pomagal pravici zakona, zdaj pa je iskal načine, da se reši tekmeca. Kakršnekoli načine! Naj bodo kaznivi ali najbolj zahrbtni, samo da bo njegova draga žena ostala z njim.

Dva dni je preživel v mračni apatiji. Nikamor ni hodil, hrane se skorajda ni dotaknil, samo razmišljal in preobračal je različne možnosti. Nato pa se je spomnil pogovora z eno od svojih bogatih strank, ki je omenila nek elektronski naslov, preko katerega lahko odstraniš motečo osebo. Potopil se je v svoje zapiske in našel omenjeni naslov. Ni bil sicer prepričan, ali je kaj takega res mogoče, vendar se je odločil poskusiti.

Sedel je za računalnik in napisal dva stavka: “Nujno moram rešiti problem z neko osebo. Mi lahko pomagate?”

Bil je izredno presenečen, ko je čez tri minute prejel odgovor:

“Kdo nas je priporočil?”

Boris je napisal ime stranke, ki mu je dala naslov:

“Džavad”.

Odgovor je prišel enako hitro kot prejšnji:

“Izbrišite vso korespondenco in nato sledite našim navodilom.”

Zatem je celotna zadeva potekala presenetljivo preprosto. Poslati je moral vse njemu znane podatke o tekmecu in na določen bančni račun nakazati dvajset tisoč evrov. Sporočila so bila skopa in jasna, kot da bi naročil izdelek v spletni trgovini. “Seveda obstaja tveganje,” je pomislil Boris. Njegovo srce je obupno nabijalo. “Lahko me prevarajo, vzamejo denar in nič ne naredijo. Na sodišče pa jih ne morem zvleči! Lahko je še huje, lahko jih ujamejo in moje ime bo prišlo na dan kot ime naročnika…”

Ne glede na vse Boris ni videl drugačne rešitve. Še isti dan je nakazal denar in poslal podatke, ki jih je dobil od svojega policijskega prijatelja. Zdaj je lahko samo še čakal na novice.

Medtem se je bližal Ilonin čas odhoda. Bil je presenečen, ko mu je žena predlagala, da bi odletela skupaj.

– Slabo izgledaš zadnje dni, – je rekla Ilona in mu skušala pogledati v oči. – Moral bi na pregled h kakšnemu dobremu zdravniku.

Zmeden in rahlih živcev jo je Boris zavrnil. Mar se je motil in ga žena še vedno ljubi? Vendar se je takoj spomnil na igriva sporočila, škrlatna srčka in vrtnice v njenem telefonu… Zamižal je in si rekel, da mora ostati močan. Valerija čaka kazen in tu ne more ničesar več spremeniti.

Ilona je odletela in Boris je naslednja dva tedna ostal sam. Nikdar prej mu še ni bilo tako težko. Niti od sonca svetlikajoče se morje niti sprehodi po čudovitih poteh mu niso bili v veselje. Nezadovoljno je blodil po sobah in neprestano razmišljal. Ni dvomil v to, da Valerija ni več med živimi. Ampak, ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?

“Drugače se bom obnašal,” si je Boris obljubil. “Ko bo prišla, se ji bom popolnoma posvetil. Mogoče bi ji kupil kaj dragega in neobičajnega? Ali naj samo za naju rezerviram križarjenje po morju?”

Z zaprtimi očmi si je znova in znova ponavljal: “Samo, da bi bilo vse v redu! Prosim, naj bo vse v redu!” Isti trenutek je dojel, da njegove prošnje višje sile ne bodo uslišale, kajti za njimi stoji strašen greh. Naj si izmišlja še toliko opravičil, dejstvo je, da je ubil človeka, četudi ne z lastnimi rokami.

Ilona se je vrnila. Na Borisovo presenečenje se je obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Mirno, odtujeno in hladno prijazno. Že prvo noč, takoj ko je zaspala, je Boris z njene nočne omarice vzel telefon in odšel v kopalnico. Čakalo ga je neprijetno odkritje; Ilona je spremenila svoje geslo. Ni ga uspel razvozlati, četudi je preizkusil množico kombinacij. Lahko je le ugibal, kaj se dogaja v duši njegove žene.

Naslednje dni je neprenehoma opazoval svojo ženo, ki pa ni z ničimer kazala, da trpi in žaluje zaradi smrti svojega ljubimca. Boris je gledal v njen obraz in upal, da bo videl sledi duševnega boja, ki ga premaguje. Nič takšnega! Ilona se je kot ponavadi kopala, sončila, pila kavo in si ogledovala stojnice. Z možem sta si izmenjala kakih deset stavkov na dan.

Ostala sta še dva dneva do njenega odhoda, ko je Ilona nenadoma pri kosilu vprašala:

– Boris, se spomniš Valerija? Vedno nam je pomagal pri popravilih… Pripetila se mu je grozna nesreča! Neki huligani so ga napadli na lastnem dvorišču. Udarili so ga po glavi in oropali. Dolgo je bil v komi, včeraj pa je umrl v bolnišnici. Prijateljica mi je sporočila.

Pri tem se njen obraz sploh ni spremenil. Govorila je mirno, brez sence žalosti v očeh.

– Škoda, – je zamrmral Boris, – bil je dober človek.

– Ja, – je Ilona spila velik požirek njenega najljubšega vina, merlota, – bil je simpatičen možakar!

Ponoči dolgo ni mogel zaspati, premišljeval je o čudnem obnašanju svoje žene. Nenadoma se je zasvetil njen telefon. Boris ga je zgrabil in kar v spalnici prebral sporočilo. V sencih mu je pričelo kljuvati, ko je zagledal: “Draga, močno te pogrešam. Strašno si te želim!” Ko je prebral ime pošiljatelja, je po celem telesu začutil hladen led. Valerij F. To je bil drug Valerij!

Boris je spoznal, da je naredil grozno napako, iz imenika je prepisal napačno telefonsko številko. Na smrt je obsodil povsem nedolžnega človeka, njegov tekmec pa je živ in še vedno pošilja strastna sporočila njegovi ženi! In kaj nas sedaj stori?

Obrnil se je k speči ženi, jo objel in na hitro poljubil na vrat, ki so ga pokrivali svileni lasje. V Borisovo glavo in prsa je legla čudna, vroča praznina, njegove misli in čustva so dokončno pogorela. Izčrpan se je stisnil k ženi in zaspal.

Delovni teden psihologinje

Zima je bila tokrat presenetljivo hladna in z veliko snega. Na cestah so bili zameti, na nekaterih mestih je asfalt pokrila trda, ledena skorja. Promet v Moskvi je zjutraj obstal, avtomobili so se bojazljivo premikali en za drugim po spolzkih poteh, oviti v oblake izpušnih dimov. Vozniki so želeli koristno izkoristiti čas, ko so stali na cesti, zato so v mrzlih avtomobilih sestavljali spiske opravil, pošiljali sporočila sodelavcem in partnerjem ter pregledovali elektronsko pošto.

Tudi Ilona ni izgubljala časa. V dolgi koloni vozil je med počasnim premikanjem svojega modernega, lepega lexusa razmišljala o jutranjih sestankih, ki jo čakajo.

– Točno ob desetih pride Valerij Borisovič, – je tiho rekla.

Preko ustnic ji je spolzel nekoliko zasanjan in celo igriv nasmeh. Ilona je veliko razmišljala o pacientu, ki je k njej prišel po psihološko pomoč. Bil je tako simpatičen, da je prihajajoče srečanje z njim povzročilo vesel notranji drget. Tako se je vedno počutila pred srečanji s še posebej zanimivimi in pomembnimi pacienti in takšnih ni bilo malo.

Ilona je bila ena izmed najbolj priljubljenih psihologov v Moskvi. Vodila je največji center za družinsko psihologijo, parapsihologijo in ezoteriko. Mestna smetana jo je upoštevala s strahospoštovanjem, kar je ni čudilo. Vedela je, da vse, kar je povezano z duševnimi skrivnostmi in neznanimi astralnimi svetovi, povzroča trepet celo pri najbolj izobraženih in pomembnih ljudeh.

Njena gromozanska pisarna se je nahajala v starem delu mesta. Obiskovalci, ki so prvič prestopili prag te ustanove, so najprej za nekaj sekund obstali in spoštljivo pomolčali. Sprejemnica, ki je bila oblečena v črno cedro, je izgledala kot vrata v vzporedni svet. Na stenah so skrivnostno utripali zlati abstraktni predmeti. Notranja oprema je bila natančno premišljena, njen namen je bil izvabiti občudovanje, prepričljivost, narediti vtis. Nove stranke so očarano prisluhnile monotoni vedski glasbi in s strahom pogledovale živo kobro v terariju, ki ga je napolnjevala zelena svetloba. Ko je obiskovalec pristopil k sprejemnemu pultu, okrašenem z razkošnim, rjavim usnjem, je bil popolnoma prepričan v to, da je prišel k resničnim strokovnjakom.

Ilona je bila res odlična psihologinja. Prebrala je ogromno strokovne literature, preučevala različne načine psihoterapij, obiskovala najbolj eksotične modrece in filozofe, od tibetanskih lam, altajskih šamanov do indijskih jogijev. In ni se omejevala zgolj na teorijo, neprestano je opazovala ljudi in razmišljala o njihovi mimiki, nasmehih ali vibracijah glasu.

– Zdi se, da zmoreš brati misli preko izraza na obrazu! – je pogosto slišala od prijateljev.

V odgovor se je skrivnostno nasmihala. Res se je znašla, ko je šlo za človeške duše, ravno tako kot se znajde lovec v divjini ali parfumer pri vonjih. Pet minut pogovora je zadostovalo, da je ugotovila posameznikov značaj. Samo pogled na pacientkino obutev ji je razodel, ali je poročena, kje dela, o čem sanja. Prek analize moških gibov je lahko natančno določila, ali gre za optimista, dolgočasneža, skopuha, razuzdanca, skromnega molčečneža ali obupanega babjaka.

Pacienti so mislili, da Ilona uporablja hipnozo ali celo magijo, kar je še bolj vleklo ljudi v njeno bližino. Pacientke so o njej govorile:

– Tako je lepa, dobra, razumevajoča…

Moški so nehote podlegli njeni privlačnosti. Bila je ljubka, imela je goste kostanjeve lase, tanek nosek in ogromne rjave oči. Istočasno je bila prefinjena kot kakšna Francozinja in zadržana kot Angležinja. Nihče ne bi verjel, da ima že petinštirideset let, več kot trideset ji človek ne bi prisodil. Redna vadba v fitnesu in bazenu ji je omogočala, da je ohranila dekliško vitkost, poleg tega je pred kratkim imela lepotni poseg na obrazu in je izgledala skorajda kot vrstnica svojega starejšega sina.

Ilonina prednost je bila tudi v njenih sposobnostih vodenja. V centru je bilo zaposlenih deset odličnih strokovnjakov. Ni ji bilo žal denarja, ki ga je namenila za koristne seminarje in usposabljanja, poleg tega je pri svojem delu uporabljala najnovejše metode.

– Ne pozabite, dragi sodelavci, v sodobnem svetu ljudje ne častijo več duhovnikov in svečenikov, čarodejev ali prerokov, – je Ilona govorila svojim podrejenim na sestankih, – naloge svetih oseb smo prevzeli mi, psihologi. Svojim pacientom dajte upanje in duševni mir. Vnesite harmonijo v njihove nemirne duše. To sploh ni težko! Najpomembneje je, da človeka prepričate v to, da vam zaupa.

Od svojih zaposlenih je zahtevala, da imajo do strank spoštljiv odnos, da so pozorni in rahločutni. Zaposleni so bili dobro plačani, najboljši so bili tudi nagrajeni. Takšen način delovanja je dajal izredne rezultate in center je imel visoke mesečne prihodke. Tudi Ilonin mož ni slabo zaslužil, vendar se v ženino delo ni vmešaval. Ilona je bila popoln gospodar svojega posla.

Kolona vozil se je pomaknila naprej po zasneženi cesti. Ilona ji je nemudoma sledila. Na ustnicah ji je še vedno igral nasmeh, razmišljala je o novem pacientu, Valeriju Borisoviču.

– Dober moški, zelo dober, – si je govorila in mehko trenila z očmi.

Ni bil veliko starejši od nje, izgledal je mladostno, sveže, Iloni se je zdelo, da jo spominja na njenega najljubšega igralca Georgea Clooneyja. Tudi denarja mu ni primanjkovalo, saj je bil lastnik znane verige fitnesov in savn. V center je Valerij prišel zaradi težav, tipičnih za premožne moške v srednjih letih. Pred kratkim se je poročil s prelepo žensko, ki je bila dvajset let mlajša od njega. Kmalu sta dobila otroka. Vse je izgledalo kot hollywoodski happy end! Ampak Valerij je nenadoma spoznal, da mu je z mlado ženo Juljo dolgčas.

Julja se z njim ni želela več udeleževati poslovnih sprejemov in družabnih večerov. Govorila je le še o stvareh, ki so bile povezane z otrokom; o dojenju, kopanju in razvojnih igračah. Veliko ur je preživela na spletnih forumih za mamice in zvečer možu pripovedovala o tem, kar je prebrala. Tudi seks se je spremenil v nekaj, kar je povsem brez okusa, bil je kot v kozarčku zapakiran zelenjavni pire za otroke.

– Julči, a ne bi prebrala še kaj drugega? – ji je predlagal Valerij. – Kaj če bi skupaj pogledala erotični triler? V spalnici, s steklenico vina in skledo jagod… Tako kot sva to včasih počela?

Oči mlade ženske so se od začudenja povečale in nenadoma je bruhnila v jok.

– Me kriviš za to, da sem postala neumna in nezanimiva? To naj bi bila tvoja hvaležnost za sina, ki si si ga tako želel? Svojo lepoto, svojo mladost sem žrtvovala, ti pa, ti pa…

Valerij je s težavo pomiril ženo, ki je po tem izbruhu celo izgubila mleko. Dva dni je hodil po lekarnah in kupoval vse mogoče preparate, da bi žena lahko zopet dojila. Mleko se je vrnilo in Boris si ni upal izreči niti enega očitka več.

– Veste, mislim, da sem sam kriv za vse. Starejši sem od nje, torej bi moral biti pametnejši, vendar mi nikakor ne uspeva, – je žalostno pripovedoval Iloni na prvi terapiji.

Izgledal je, kot da je v zadregi, kot da bi se želel opravičiti za to, ker zaposlenemu strokovnjaku krade čas s svojimi neresnimi pomenki. Ilona pa mu je namenila takšen prijateljski nasmeh in ga tako razumevajoče pogledala v oči, da je takoj pozabil na svojo zmedenost.